Dandanes obstaja veliko različnih definicij za prehransko vlaknino. Najbolj splošna definicija pa je: Prehranska vlaknina so oligosaharidi, polisaharidi in njihovi derivati, ki se ne morejo prebaviti s človeškimi prebavnimi encimi, tako da bi se komponente vsrkale v zgornjem delu prebavnega trakta, to vključuje tudi lignin.
Prehransko vlaknino delimo na topno in netopno vlaknino.
- Topna prehranska vlaknina veže vodo in ima vlogo upočasnitve razgradnje sestavljenih ogljikovih hidratov (npr. škroba) v enostavne ogljikove hidrate (glukoza) ter s tem vpliva na upočasnitev sproščanja glukoze v krvni obrok.
Dobri viri topne prehranske vlaknine so: oves, ječmen, rž, sadje, zelenjava in stročnice.
- Netopna prehranska vlaknina v prebavnem traktu ne veže vode, ima pa pomembno vlogo pri »čiščenju« prebavnega trakta, povečevanju volumna vsebine črevesja, konsistenci blata ter lažje defekacije.
Dobri viri netopne prehranske vlaknine so: rjave vrste riža, polnozrnat kruh, semena, stročnice ter v lupinah različne zelenjave in sadja.
Kot orientacijska vrednost za vnos prehranske vlaknine velja pri odraslih približno 12,5 g/1000 kcal pri ženskah in 10 g/1000 kcal pri moških.
Prekomerna količina zaužite prehranske vlaknine delno zmanjšuje absorpcijo hranil v prebavilih, povzroča diareje, flatulence in zaporo črevesja.
Prehranska vlaknina je v zdravi in uravnoteženi prehrani izredno pomembna tudi zato, ker znižuje glikemični indeks živilu/obroku in ugodno vpliva na prebavo.
Nina Berglez, mag. inž. živ.
VIRI
D-A-CH. 2004. Referenčne vrednosti za vnos hranil. 1. ed. 214 str.
D-A-CH. 2015. Referenčne vrednosti za energijski vnos ter vnos hranil.
Poličnik R. 2018. Zdrava prehrana: Priročnik za izvajalce v zdravstvenih domovih. Ljubljana, Nacionalni inštitut za javno zdravje: 20-22
Thebaudin J.Y., Lefebvre A.C., Harrington M., Bourgeois C.M. 1997. Dietary fibers: Nutritional and technological interest. Trends in food science & technology, 8: 41-48
